Gašper o nepozabni korejski izkušnji

Kmalu po pristanku na korejskih tleh sta me na največjem letališču v državi, v mestu Incheon, na avtobusni platformi, kjer sem čakal avtobus za mesto Gumi, ogovorila tamkajšnja študenta. Pogovor je stekel in prav nič zadržana sopotnika je zanimalo prav vse ne le tista klasična vprašanja od kod prihajam, zakaj sem tukaj in koliko časa bom ostal.

V poznih večernih urah smo prispeli do končne destinacije, kjer sem dobil občutek, da njiju bolj skrbi, kako bom prišel do hotela kot mene. Brez kakršne koli prošnje sta mi pomagala in poklicala taksi, s katerim sem se pozneje peljal do hotela v Gumiju. Podobnih izkušenj sem imel pozneje še mnogo in dobil sem občutek, da so Korejci kot narod zelo prijazni in ustrežljivi.

"Riževo popotovanje"

A na moji prvi poti po tej obmorski deželi Vzhodne Azije in Azije sploh, se je zame, s ponujenimi riževimi palčkami, začelo tudi  'riževo popotovanje'.

Da, v Koreji jedo riž, riž in še enkrat riž. Namesto kruha in drugih prilog je pač na mizi riž in še enkrat riž. Da sem, kot nekdo, ki ni ravno ljubitelj te žitarice, vsake toliko malo prekinil s tamkajšnjo osnovno hrano, smo si s kolegi, ki sem jih spoznal, kakšen večer popestrili s korejskim BBQ-jem, ko ti namesto že pečenih rebrc na mizo prinesejo vroče oglje, mrežo in surova rebra. No, pa bodi zdaj sam svoj grill mojster. Sicer pa je v Koreji vsa hrana precej pikantna in pekoča in zanimivo je, da je njihov standard glede tega, kako pekoča je lahko neka jed, da sploh nič ne peče, precej visok. Čeprav imam rad 'spicy, pa sem ob naročilu pečenega piščanca z malo pekoče omake, krompirjem in komentarjem natakarja, da je jed le 'a little spicy' prav hitro ves v solzah ugotovil, da Korejci ta 'a little' dojemajo malce drugače.

Delo, delo in še enkrat delo

Prvih 14 dni izmenjave sem stanoval približno 10 minut vožnje z avtobusom stran od podjetja Kolektor Sinyung, v katerega sem se vsako jutro peljal s službenim avtobusom. Podjetje mi je podrobno predstavil direktor Jure Brus, s katerim sem tudi veliko pogovarjal o poslovanju in delovni kulturi v Južni Koreji. Celoten tempo dela je tako napet, da sem dobil občutek, da jim čas v službi pomeni več kot čas preživet z družino. Mnogi od zaposlenih so mi tudi omenili, da so običajno le konci tedna namenjeni družini. Veliko o načinu življenja v Koreji pove tudi delovni čas enega izmed nakupovalnih središč v Seulu, ki se odpre ob osmih zvečer in zapre ob petih zjutraj.

Zanimivi so bili tudi obiski lokalnih podjetij, ki so mi jih uredili v Sinyugnu, od ABB-ja in ENGEL-a na severu do Dongshina na jugu države ter veliko manjših podjetij v ostalih industrijskih conah v Gumiju. Z namenom širjenja znanja in pridobitve novih projektov sem v podjetju Kolektor Sinyung predstavil tehnologijo Additive Manufacturing, za katero sem v koncernu odgovoren že približno leto dni. Še posebej sem bil vesel pozitivnega odnosa, zanimanja in kopice vprašanj, s katerimi so me zaposleni tam zasuli po vsaki predstavitvi.

Po štirinajstih delovnih dneh me je pot vodila proti Daeguju in tamkajšnji znani univerzi Kyungpook National University, kjer sem spoznal profesorja Ui Wook Hwanga. Najin pogovor se je vrtel okrog mojega potovanja po Južni Koreji in načina dela z mladimi start-up podjetji v sklopu univerze KNU. Na vprašanje, od kje v korejski kulturi prevladuje ta predanost delu in želja po opravljenemu delu, mi je odgovoril, da po njegovem mnenju to izhaja še iz časov, ko je bila v tej deželi vojna. Ob koncu te je bila večina mest uničenih, ljudje so ostali brez vsega in zato je bilo potrebno trdo delati, da so se mesta razvila v takšno podobo, kot jih vidimo danes, pa kljub temu, da uspeh ni bil zagotovljen.

Še nekaj posebnega

Ostalo mi je tudi nekaj dni za spoznavanje korejske kulture, narave in načina življenja v tej azijski državi. Obiskal sem še glavno mesto Seul, najbolj tradicionalno mesto Gyeongju in znan otok Jeju, ki je res 'jej(u)' oziroma nekaj posebnega.

Kariera

Družini prijazno podjetje